Raziskava o povezavi DNK analize in hujšanja
Ko so na ameriški univerzi Stanford pred nekaj leti pri tristotih ženskah s prekomerno težo testirali najbolj popularne shujševalne diete, ki so se razlikovale predvsem v vsebnosti maščob in ogljikovih hidratov, so ugotovili, da se je le ena med njimi izkazala za nekoliko boljšo, med ostalimi pa ni bilo razlik.
Zanimivo pa je bila uspešnost hujšanja znotraj skupin žensk z enako dieto zelo različna: nekatere so zelo shujšale, druge pa komaj kaj. Raziskovalcem se je ob tem porodila ideja, da so morda posameznikovi geni tisti, ki pripomorejo k temu, da človek ob enaki dieti izgubi več ali manj kilogramov. Tako so se lotili nove raziskave. Testiranke, ki so sodelovale v raziskavi o učinkovitem hujšanju, so prosili za vzorec DNK, da bi ugotovili, kakšne genetske lastnosti za presnovo maščob in ogljikovih hidratov imajo in ali se njihov genetski profil ujema z vrsto shujševalne diete, ki so jo preiskusile v času trajanje raziskave.
Za sodelovanje pri DNK testiranju se je odločilo 100 žensk, ugotovitve pa so bile izredno zanimive. Tiste ženske, ki so imele shujševalno dieto skladno z njihovimi geni, so hujšale dva- do tri-krat uspešneje, kot tiste, ki jo niso imele!
Zakaj nekateri shujšajo, drugi pa ne?
Posamezniki smo si v več kot 99% genetskega materiala identični. Vendar pa tista majhna razlika med nami vpliva tako na lastnosti, ki so vidne navzven (barva oči, barva las, višina, spol in podobno) kot na tiste, ki se skrivajo globlje v nas in jih lahko razkrije le DNK analiza.
Pri presnovi povezani s hujšanjem namreč sodelujejo številni geni, ki vplivajo na presnovo maščob in ogljikovih hidratov, na porabo energije, uravnavanje apetita in podobno. Gre torej za gene oziroma različice genov, ki so povezani z debelostjo, nekateri pa vplivajo tudi na pomen fizične aktivnosti pri hujšanju. Tu bi bržkone lahko iskali razlago na večno zagonetno vprašanje, zakaj lahko nekateri ljudje pojedo ogromno hrane, pa se kljub temu ne zredijo, drugim pa se ob vsakem malo večjem 'grehu' že pozna kakšen dodaten 'obroček' okoli pasu.
Del „krivde“ je v genu, ki sodeluje pri presnovi trigliceridov. Ljudje, ki imajo ta gen mutiran, lahko uživajo več kot 30 odstotkov maščob na dan in se njihov telesni indeks ne bo zvišal. A pozor! Kljub temu morajo biti pozorni na vrsto maščob, saj bi se jim v nasprotnem primeru lahko povišala raven trigliceridov, v krvi, to pa je povezano s srčno – žilnimi boleznimi.
Z DNK analizo omenjenih genov, pa se da posameznika uvrstiti v enega od štirih prehranskih tipov, ki se razlikujejo po vsebnosti maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. Na osnovi takšne analize posameznik dobi povsem svoj, personaliziran jedilnik s priporočili, koliko česa na dan naj uživa. Pomembno je vedeti, da genska analiza razkriva pomembne informacije o nas: ne izvemo le, v čem se razlikujemo od ostalih, ampak tudi, kako te posebnosti izkoristiti za optimizacijo prehrane in življenjskega sloga, če seveda to želimo. Navsezadnje je le stvar vsakega posameznika če bo in v kakšni meri bo informacije, ki mu jih sedaj ponuja sodobna znanost tudi pri nas, uporabil v svojem vsakdanjem življenju.
POZOR:
Mnogi si predstavljajo, da gre pri nutrigenomski analizi genov za konkretno napoved tveganja za določeno bolezen, nekateri sprašujejo celo po svoji diagnozi - nutrigenomika se ne ukvarja z opredelitvijo tveganja za genetsko pogojene, visoko prediktivne bolezni in v sklopu svojih analiz niti ne napoveduje tveganja za bolezni, povezane s področji zdravja, ki jih preiskuje (na primer za sladkorno bolezen tipa 2). Na razvoj tovrstnih bolezni namreč poleg mnogih genetskih vplivajo tudi številni dejavniki okolja, vsota vseh teh dejavnikov pa je tisti pravi vpliv, ki pa se ga še da dovolj natančno (v številkah) opredeliti. Poleg tega ideja tovrstnih storitev ni diagnostika, temveč personalizacija prehrane z namenom preventive pred pogostimi boleznimi, katerih razvoj lahko preprečimo sami z zdravo prehrano in življenjskim slogom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar